SEJALEC / 1.000.000. , 2001
talna postavitev / prostorska slika
1.000.000
"Čudna stvar. Če si še ne bi bil na jasnem o tem, ali je možno z denarjem kaj dobrega storiti, tedaj bi se bil, ko sem za denar nakupil kruh in hranil nekoliko tisoč ljudi, povsem za trdno uveril, da ne moreš storiti z denarjem ničesar razen zla."
L.N.Tolstoj, Zrelo klasje

1 Gledaš denar. Denar se blešči, denar slepi. Hrbtna stran vsake umetnine je materialna, ekonomija, produkcija, ki se meri in izraža v stroških, v denarju. Pri projektu Sejalec / 1.000.000 je denar njegova hrbtna, a tudi prednja stran. Denar je tu sam videz, edino 'sredstvo', 'izrazni' material in hkrati 'vsebina', motiv projekta. Gledamo estetski način bivanja denarja. Denar – gotovina – je na tleh. Denar je tu zunaj obtoka, ‘zamrznjen’, zunaj menjave, je ‘temeljna vsebina’, objekt pogleda in motiv razstave.

10 Denar je tu torej tisto, vendar me ne zanima samo njegova eksplozija, njegova globalna ekspanzija, ampak predvsem njegova implozija, njegova - recimo temu tako - mikro situacija, tisto, kar imenujejo "osebna ekonomija". Poglejmo v svoje denarnice, poglejmo od globalnega k privatnemu, od globalne ekonomije in ekspanzije k osebni, ozki, majhni, mikro ekonomiji. Varčnost, preudarnost, skopost in
seveda tudi sebičnost, požrešnost... ali niso vse to čisto naravna občutja in "življenjske strategije" človeka v njegovi mikro ekonomiji, v njegovem mikro kapitalizmu. Ali niso to tako rekoč naravna kapitalistična občutja?
Denar dihamo in medtem ko ga sanjamo, si ga želimo, služimo, shranjujemo, celo kopičimo in ga seveda uživamo, trošimo. Skopušniki smo, skrbno varujemo svoje račune in denarnice; ključne besede so (‘prvi’) osebni zaimki: zame, zase, meni, moj, moja, za moje... Kot štetje, računanje. Človeški značaj in njegovi 'osebni' pogledi se - seveda - prepleteno in zapleteno oblikujejo pod vplivom 'obdajajočega' okolja, okolje pa je nekako 'notranje' človeku. Kapitalizem je napolnil sosedove trgovine in police, osvetlil mesto in izložbe, izboljšal motorje in pločevino... vse to predvsem zato, da bi čim bolj izpraznil človeka, vsaj njegov žep in bančni račun. Smo potrošniki, da trošimo, da kupujemo, nabavljamo. Tisto, kar je resnično in temeljno v obstoju človeka v kapitalizmu, je njegova nečimrnost, saj je le tako lahko dober potrošnik. Dober potrošnik ni mrtev potrošnik - čeprav so tudi z mrtvimi stroški - dober potrošnik je samoljuben (ljubi sebe in svoje telo), je egoističen (kupuje zase in le še za svoje najbližje), je sebičen (hoče imeti vsaj toliko ali raje več kot drugi) in je pohlepen, pravzaprav grabežljiv (ima in kupuje mnogo več, kot zares rabi in porabi, in mnogo več kot potrebuje). Ljudje smo postali večji od ljudi. Kolikokrat več porabi (pedagoško - pravljično bi lahko rekli požre) „zahodnjak“ od človeka tretjega sveta? Petdesetkrat, stokrat, tisočkrat?
Na eni strani skopost, na drugi požrešnost, sta - z roko v roki v košarici - glavni življenjski vodili, drži v kapitalizmu. Morda skopost in požrešnost nista čisto pravi čustvi, sta pa že polno inštalirani v možganih (100%) zahodnjaka. Da ljudje v kapitalizmu preživijo, pa ne morejo le trošiti in trošiti, morajo tudi varčevati, da bi lahko potem več in izdatno trošili. Vendar varčnost je tudi skopost, kreditiranje je skopost, investiranje je skopost, gospodarnost je skopost, vedno se računa na dobitek, na plus, na obresti, dobiček, na več, na še več kapitala. Skopost je celo tam, kjer smo berači, kjer nimamo, kjer damo, saj darovanje ni darovanje, 'žrtvovanje' denarja, saj 'darovalec' vedno pridobi velik osebni ali celo družbeni dobitek in imetek v obliki lepe, dobrohotne in nepokvarjene samopodobe in širšega družbenega ugleda. Za koga so pravzaprav gala, t.i. dobrodelne prireditve, za tiste, ki tam so in nastopajo v bogatih in vanity toaletah, ali za ‘reveže’, ki jih tam ni in nosijo zgolj obrabljene konfekcijske cunje?

100 V številkah smo. 'Mera' ni človek (homo mensura), saj je mnogo oblik ne le za človeka (nekaj kar ga - recimo - lahko razveseljuje, krepi in mu daje ugodje), temveč tudi proti njemu (nekaj, kar je večje, močnejše od njega, ga lahko boli ali celo ubije). Finančni sistem, denar, je tisti univerzalni 'merski sistem', ki postavlja mero, vrednost stvarem in oblikam in tudi ljudem: vemo, koliko je vreden kruh, mleko in jajca, vemo, koliko je vredna hiša, računalnik, koliko čevlji, avto ali hitri seks in najbolj neposredno vemo, koliko je vredna naložba, delnica ali ('težak') bančni račun. Številke so tisto, v kar moramo verjeti, saj se pogosto 'širša družbena resničnost' ali 'objektivna stvarnost' meri in procentualno opisuje v anketah, v slikah-grafih, diagramih, lestvicah. V grafih so stvari kot števila, družba in svet je ujet v številkah. Biti ali ne biti v kapitalizmu pomeni imeti ali ne imeti.

1000 Kaj je bilo prej, beseda ali mobitel? Koncept tradicionalno pojmovanega kapitala se je zelo spremenil. Denar nima več fiksne oblike, denar je hiter, denar se neprestano giblje in spreminja, transformira in globalni kapital je danes - res je - vse bolj in bolj razširjen. Zato uporablja najsodobnejša orodja in orožja. Globalizem je pravzaprav popolni imperializem. ‚Stanje stvari‘ je torej gibanje, še hitrejše gibanje, eksplozija. Kapitalizem je stroj v hitrem, vse bolj drvečem gibanju, ki generira vedno več denarja. Danes to še omogoča pametna plastika, jutri pa že t.i. 'digicash' in na rožnatem jutranjem obzorju je trg desetih biljonov dolarjev. Globalni trg je vseobsežno - globalno - oplajanje in oplojevanje denarja. To se dogaja skozi izpopolnjen sodobni sistem, ki vse bolj uspešno organizira cirkulacijo in distribucijo denarja in blaga - in seveda postransko tudi besed, informacij - mnogo bolj učinkovito kot katerikoli sistem doslej. Denar si želi učinkovit, brezmejen, nenehen, hiter krogotok profita.

10 000 Denar je vsestrano in globoko razmerje človeka do sveta, ki dosega takšne razsežnosti, da lahko govorimo tudi o odvisnosti in zasvojenosti. Brez denarja ni življenja, vsaj t.i. dostojnega ne. Ekonomski zakon profita je - npr. na osebni ravni - čisto praktična in pragmatična logika, ki je takšne narave, da mora svojo pridobitniškost in funkcionalnost nenehno dokazovati, obnavljati iz dneva v dan. Potrebno je nenehno ustvarjati željo in potrebo po posedovanju stvari, informacij, potrošnega blaga masovne proizvodnje in seveda unikatov, kolikor unikati še obstajajo. In potrebno je to željo in potrebo tudi zadovoljevati. Umeščeni smo v sistem, kjer se igra na željo in ostane nam edino svoboda do izbire, vendar je tudi ta svoboda izbire iluzorna, jo pa vseeno doživljamo kot svobodo, kot svojo svobodo (do) izbire, ki pa nam je navsezadnje (tako svoboda kot izbira) vsiljena. Potrošnik je tu žrtev široke in temeljite ‘multimedjiske‘ (reklamne) kampanje. Ali ni to učinkovito ‚pranje možganov in madežev‘ pravzaprav mentalni terorizem?
Trg je pravokoten, tržni izdelki so okrogli, zato trg ne bo nikoli zasičen, zapoljnjen. Profano in celo nekoč banalno početje, kakršno je nakupovanje, je transformirano v kompleksen estetski dogodek, ki je spretno dramaturško koncipiran na zapeljevanju, na proizvajanju potrebe, želje in končne zadovoljitve, ugodja. Ne moremo še reči, da je porabnik ali potrošnik prek nakupa – prek denarja - prek blaga vstopil v spolno razmerje s trgovino, z blagom ali s proizvajalcem, vendar je posedovanje tako fizično kot oralno. (Res je, da si je z denarjem moč kupiti telo, drugo telo in plačati orgazem, tega pa ne prodajajo v Sparu, Mercatorju ali Leclercu.)

Sejalec, setev in žetev. Kapitalisti (ampak K-ji niso več le Oni, temveč tudi One) seveda niso več ‘hudobni in obilni lenuhi’, so prijazni, lepi, privlačni, gibčni, dinamični, vestni in delovni iniciatorji (oplojevalci), ki dobro analizirajo trg (preorjejo, pripravijo in pognojijo prst), preučijo poslovno tveganje (vreme), investirajo (vsadijo) majhna ali velika sredstva (semena), ki zrastejo v majhna ali velika uspešna (plodna) in močna podjetja (drevesa), ki bogato proizvajajo (rodijo) in produkti (plodovi) se preko razvejane distribucije in – seveda – široke pozitivne, afirmativne reklame seveda dobro prodajajo, konzumirajo. Morda je to smešna kmečka ali ‘poljedeljska’ karikatura, impresija - ampak saj je mogoče tudi tako opisati trg in njegovo ponudbo, poslovne subjekte, želje, blago in produkte?

100 000 Kaj pa mera in cena umetnosti, kdo in koliko je ‘ljubljen oz. cenjen’? Podoba Kristusa npr. je bila v preteklosti izdelovana v neskončnost, na začetku dvajsetega stoletja pa je dokončno propadla razsvetljenska ‘estetika lepega’. Estetika kot ‘filozofija okusa’ je postala ‘zgolj’ stvar dobrega okusa, kriterij lepega pa popolnoma relativen, saj smo doživeli številna ‘neestetska’, fenomenalno ‘grda’, rokodelsko ‘uniformna’, korporativno dolgočasna, idejno ‘sterilna’ ali agresivno vizualna umetniška dela. Lepo kot (estetski in ‘merski’) kriterij je definitivno propadlo.
Lepo prosijo, da bi videli. Ko so se nekoč na slovenski televiziji lotili oddaje o umetnostnem trgu v Sloveniji, so tam nastopali in govorili le galeristi in kritiki. Umetniki in vsi ostali so bili izključeni, brez glasu. 'Privatizacija' v umetnosti deluje od druge polovice devetnajstega stoletja, torej že več kot stoletje, vendar tu z besedo privatno merimo le na vedno večjo avtonomijo umetnosti v razmerju do cerkve, kralja ali države. Umetnost pa je danes v objemu in primežu raznovrstnih 'pluralnih ideologij' in predvsem trga. Slikarstvo ne eksistira le znotrjaj slikovnega polja, na platnu in niti samo znotraj galerij in muzejev. Tisto zunaj roba, zunaj same fizične meje umetniškega izdelka, se pogosto izkaže pomembnejše in usodnejše za umetnost, kot to na njeni površini vidi.

Umetnosti ne ustvarjajo le umetniki. Dejstvo, da je moderna in postmoderna umetnost tako in drugače ujeta (v ideološki, socialni, družbeni, zgodovinski, prostorski itn. kontekst), nam govori o razcepljeni naravi umetnosti. Razmerje umetnosti do zunanjosti, okolja, do javnosti in aktualne družbene strukture govori o samem notranjem v umetnosti, o samem jedru. Jedro ni le umetniški objekt niti umetnik, temveč prav razcep v umetnosti, to je med 'umetnostjo in svetom', med objektom in percepcijo, interpretacijo, razcep med notranjim in zunanjim. Nedoločljivost te meje je jedro umetnosti. Lepo bi bilo govoriti o odprtosti medija in svobodi jezika v umetnosti nasproti determinizmu vladajočega umetnostnega sistema, vendar notranja odvisnost in podrejenost umetnosti deluje (ne le in ne zgolj na primarni ravni) kot apologetsko potrjevanje te resničnosti ali njegovo pačenje in eksces, ki pa je prav tako ali celo najbolj inkorporiran v sistem trga. Zato je zanimivo, zakaj si velik del sodobne umetnosti - kot že tolikokrat v pretekli umetnosti - želi in se trudi skoraj popolnoma približati in prekriti z 'življenjem', se lahkomiselno stopiti z umetnostnim okoljem ali hlapčevsko odslikovati družbo. Dvorni umetniki so bili večinoma hlapci vladajoče oligarhije, drugi pa njene žrtve.

1 000 000 Kaj je slabše: muzeje osvojiti ali jih zrušiti? Kaj je bolje: ‘osvojiti’ internet ali ga ‘izklopiti’? Saatchi faktor, umetnina na steni ali v zbirki je vrednost, denar na očeh. Umetnina ni le polje, prizorišče sublimacije, sublimnega, Umetnina (z velikim U) ima svojo ceno in s tem svojo določeno vrednost. Tako zbiratelj kot tudi umetnik plačujeta visoko ceno za to, da lahko sodelujeta in participirata v tem krasnem umetnostnem sistemu. Umetnik tu ni niti prvi niti zadnji. Tu je množica umetnostnih, kritiških in tržnih prezentacij, interpretacij, kvalifikacij, ocenjevanj, vrednotenj in sodb. Koliko so odločujoče in nasprotujoče, kontradiktorne te 'zunanje' instance in moči, se vidi pri raznovrstnem in kaotičnem vzpostavljanju kriterijev in različnih razpršenih sistemih re-prezentacij in distribucij (umetniške šole/ galerije/ muzeji/ kustosi/ kritiki/ zbiralci/ publika/ katalogi/ revije/ mediji...). Stari sistemi razpadajo ali pa se spreminjajo in prilagajajo. Danes je zato bolje govoriti o mreži, saj sistem predpostavlja neki hierarhični model, sodobne mreže pa imajo razpršena središča in vozlišča. Ne moremo reči, da je umetnostni trg centralističen, kar pa ne pomeni, da je zgolj internacionalen, saj je še vedno specifičen, lokalen, odvisen od lokalnih pogojev, razmerij in okusa. Včasih je lahko usoden le en glas.

Moderni pojem umetnosti pa je v osnovi stal na ideologiji avtonomne umetnosti: moderne so bile tiste umetnostne prakse, ki so se utemeljevale na sami umetnosti, kot svoji lastni ideologiji. Avtonomistična ideološka struktura moderne umetnosti je torej svojo avtonomijo izgradila na subjektu, na individualizmu, na iluziji svobode izjavljanja. Kako močna je bila ta iluzija in laž vidimo ostro šele danes. Moderna umetnost je funkcionirala nevezano in svobodno do religije kot ideologije, do cerkve kot inštitucije religije in do Biblije kot teksta, literarne predloge velike večine umetnosti od romanike, gotike, renesanse do baroka. Vendar je celo tista umetnost dvajsetega stoletja, ki je bila poimenovana kot avantgardistična, subverzivna, destruktivna, nenamenska, fizično minljiva, nefunkcionalna... imela globoko razmerje do družbe in je navsezadnje celo pridobila svoje mesto v njej, v interpretacijah, knjigah, galerijah, muzejih in pri zbirateljih. In tudi današnja postpostmoderna in internacionalna in multi-diskurzivna razsežnost umetnosti še vedno ima tisto mesto, kraj, kjer se nahaja umetnina - četudi je to mesto razcepljeno, razpršeno, mnogolično ali virtualno - in to mesto je tam, kjer se križajo številni interesi.

Naddoločeni 'internacionalni pluralizem', raznolikost umetniških stilov in izdelkov govori o neki razpršeni in polimorfni podobi, situaciji v umetnosti, ki pa s tem prikriva prav diktatorstvo zahodnih kustosov in galeristov, moč zahodnih muzejev in zbiralcev, moč kapitala (zdaj se celo v New Yorku pritožujejo, da je umetnost že preveč denarna). Centri umetnosti so večinoma tam, kjer so centri kapitala. Tam, kjer je umetnost predstavljena, tam je tudi ujeta. Sodobni umetnostni trg je jasen in preprost, dobeseden le v svoji cenovni vrednosti, v meri denarja. Vendar naj je ta mera/cena še tako utemeljena, naj ima strokovno osnovo in tržno podlago, ni objektivna, je brez trde osnove in je iracionalna, naključna in imaginarna. Bogata fantazija.

Na rob povedanemu - ljubezen je na prvem mestu.
DENAR V OČI